Izkušnja gospe, ki je prebolela okužbo z virusom Covid 19.

Anja je pogumna oseba, ki je svojo izkušnjo s koronavirusom najprej delila z nami ustno, potem pa je svoje doživljanje zlila na papir.

Naj zapis spodbudi zavedanje med nami, da v času covid-19 obstaja veliko solidarnosti, ljubečih besed in prijaznih dejanj,… In to je neprecenljivo. Vsaka ljubeča malenkost, ki jo namenite sebi ali drugim, šteje!

Kaj, če nam drugačen, širši pogled na bolezen omogoča, da je doživljanje bolezni lažje in okrevanje hitrejše?

Vprašajte se: komu vse ste lahko navdih in prijazna spodbuda danes?

Anja za nas vsekakor je in hvaležni smo ji za ta doprinos.

Nedelja, dan 1:
Zjutraj se zbudim z vročino in bolečinami v sklepih. Komaj vstanem iz postelje. Gripa? Ne, še ni sezona. Koronavirus, covid-19? Nikogar ne poznam, ki bi bil okužen oz. bi zbolel. Nisem bila v rizičnem stiku. Odločim se, da ostanem doma.

Ponedeljek, dan 2:
Vročina, bolečine v sklepih, občutek teže na pljučih, predvsem zadaj. Popoldan pokličem osebno zdravnico, nekaj ur kasneje sem že naročena za odvzem brisa.

Torek, dan 3:
Dopoldan izvem, da sem pozitivna. Kmalu zatem me pokliče osebna zdravnica in se pogovoriva kako naprej. Najmanj 10 dni izolacije (in člani v istem gospodinjstvu v karanteno). V primeru poslabšanja se moram javiti.

Odločila sem se, da bom ravnala odgovorno. Že v torek sem obvestila vse, s katerim sem bila od petka v stiku. Obvestilo sem poslala tudi sostanovalcem v bloku. Covid+ … prva v (širši) družini, v službi, med prijatelji, v bloku. Zanimivo. Glede na naravo dela smo v službi prehitevali z zaščitnimi ukrepi. Tudi splošne ukrepe sem spoštovala. Zato na vprašanje: Kje? nisem iskala odgovora. To vprašanje te namreč drži v spirali in jemlje energijo.

In odzivi drugih: veliko ponujene pomoči. Sem bila pozitivno presenečena.

Če nekdo živi sam (ali pa morajo vsi člani gospodinjstva v karanteno) je lahko v večstanovanjskem objektu izziv ali stiska že redno odnašanje smeti. Ozki, slabo prezračeni hodniki, stiki z drugimi, nekateri so lahko iz ranljivih skupin. Prav pride tudi kaj iz lekarne, pa kakšna malenkost iz trgovine, tržnice. (Še dobro, da sem bila v soboto v trgovini.) Prepoved prehajanja občinskih meja je zmanjšalo možnost pomoči. Kot priseljena v kraj in z mojimi domačimi v drugi občini sem bila resnično vesela srčne pomoči prijateljev tu in sostanovalcev.

Že v nedeljo sem si pomagala z orodji Access Consciousness®. Počutila sem se lahkotneje. V torek nisem več imela bolečin. Tudi teže na pljučih je bilo manj. Vendar je vročina utrujala.

Kaj lahko spremenim ali kaj je potrebno, da bo moje telo zdravo? Poslušala sem telo, izbirala in ponudila. Vsak dan sem bila tudi v vprašanju: Kaj je še mogoče? In v zahtevi: Vesolje pokaži mi nekaj lepega. Očitno sem kreirala tudi naslednje pozornosti: rogljiček, svež kruh, kompletno kosilo, košarica mandarin, … nepričakovano na vrata.

Sobota, dan 7:
Prvi dan brez vročine in brez začetnih simptomov. Kako je lahko še boljše kot to? In potem je bilo vsak dan samo še bolje in brez simptomov.

V torek, dan 10, mi osebna zdravnica zaključi bolniški stalež. V sredo sem lahko šla ven … neprecenljivo. Zavedam se, da moram paziti na druge. Lahko spet vdihnem virus, v drugo bom najverjetneje brez simptomov, vendar sem lahko prenašalka. Samozaščitni ukrepi so pomembni.

Moja bolezen je potekala z blažjimi simptomi. Pri večini je tako. Zato brez panike. Brez strahu.

Ker naše misli, prepričanja oziroma zavedanje kreira našo prihodnost oz. novo realnost sem se v zaključni fazi bolezni vprašala: sem kreirala virus, bolezen?
Ne, virus je med nami in ga ni moč zanikati. Se pa spomnim, da sem v pogovorih z drugimi, ki so bili v strahu, odgovarjala, da se ne bojim, da bom prebolela.

Vsak ima svoje zanimivo stališče. Sem kreirala izkušnjo? Kaj, kje je doprinos moje bolezni? Kaj je prav? Včasih je potrebno obrniti pogled.

Prišla sem do več zavedanja in opazovala svoje telo. Opažam in zaznavam več zavedanja pri drugih, ki sedaj ravnajo bolj odgovorno. So spremenili svoj pogled, odnos. Opažam manj strahu. Smo močnejši od strahu. Prebolimo. Še je prisotna humanost in solidarnost.

Deležna sem bila veliko srčne pomoči in spodbudnih besed. Hvala vsem. Zavedam se, da nisem sama. Delim zgodbo. Doprinos. Lahkoten. Opolnomočam druge. Lahkotno.

Čuvajte sebe in druge. Ostanimo zdravi.

Anja

/ Zapisano je stališče avtorice /

 

Hvaležni smo, ker lahko kot regratova lučka širimo zavedanje, da imamo v vsakem trenutku izbiro. 

Iskren in navdihujoč zapis je napisala Eva Križaj, ki je k nam prišla na dva Access Bars tretmaja, po tem pa se udeležila Access Bars delavnice. V največje zadovoljstvo nam je, da lahko predana Access Consciousness orodja uporabljate na vsakem koraku in ustvarjate resničnost v kateri bi radi delovali.

»Eva, probi še barse. Boš vidla kok pozitivnih sprememb boš doživela. Poglej, moj lajf je tok lepši v zadnjem letu!« –

Besede moje sestre, ki v moje življenje ne bi mogle priti v primernejšem trenutku. V času, ko sem se spopadala z najtežjimi izzivi in dvomi, ki so me, priznam potiskali ob tla in mi vzeli vso mojo pozitivno energijo, sem odkrila odlična orodja za odganjanje negativnih misli, bolezni in skrbi. Orodja, brez katerih zdaj ne začnem dneva in brez katerih ne zaspim.

A kaj so barsi?

Barsi so dopuščanje. Dopuščanje, da svoj svet napolniš s srečo. So vprašanja, na katera ne rabiš odgovarjat, ker odgovori iz dneva v dan pridejo sami.

Barse sem osebno doživela kot terapijo, ki mi je dala moč, da spet verjamem vase in pogumno vstopim v nov dan. Barsi so vzrok, da si človek pri vseh izzivih namesto: »Bojim se!«, kar naenkrat reče: »Zmorem!«. To je tisto, kar ljudje iščemo v življenju, ko se spopadamo z raznoraznimi težavami vsakdana. Pa vendar, kar naenkrat to niso več težave, ampak so samo izzivi, ki so prisotni na poti do naših ciljev. Z barsi sem spoznala, da lahko v življenju dosežem mnogo več, kot sem si predstavljala. V nekem trenutku, katerega še sama ne morem točno določiti, so se mi začele odpirati nove, boljše možnosti!

Po letu in pol neprestanega sekiranja, žalosti, jeze, obupa, nemoči, negotovosti in razočaranj, sem maja prvič pristopila na Access Bars terapijo. Brez karkšnihkoli pričakovanj sem upoštevala sestrin nasvet in se z mislimi: »Težko je slabše…« naročila na seanso pri Kaji. Na terapijo sem prišla utrujena od vse te teme v mojem življenju, od vseh negativnih misli in skrbi, ki so me preganjale vsak dan. Prva terapija je potekala uro in pol in večino časa sem čutila močan glavobol in krče po celem telesu. V mislih so se mi pojavljale različne situacije in stvari, ki so me morile. Ves ta čas, sem se spraševala »Zakaj?« »Zakaj sem pustila vse hobije, kje je vso to veselje, kdo sem, kaj želim?«, pred očmi so se mi neprestano pojavljali obrazi ljudi in njihove besede: »Eva, kje je tista pozitivna oseba, ki jo poznamo?«. Ponavljal se je ta vsakodnevni očutek, kot da sem zaprta v nekem mehurčku, da ničesar ne zmorem in ne znam. Po terapiji pa je bil občutek že drugačen. Težko ga je opisati z besedami, mogoče bi bil bolj primeren izraz – poseben. Ker mi stvari niso bile najbolj jasne, sem čez nekaj dni ponovno odšla na seanso in občutek je bil – nor! Eno uro in pol popolne svobode. Na drugi terapiji sem začutila, da je vsa tista megla, ki me je prej spremljala toliko časa dobesedno »zbežala od mene«. Po seansi sem bila pripravljena, da si rečem: »Zdaj je čas!« Čas, da misli, da sem nekaj manj spremenim v misli, da zmorem tudi jaz. Zanimanje za barse je bilo vsak dan večje, zato sem se odločila, da pristopim na delavnico Access bars in tako sem tudi sama pod mentorstvom dr. Sneže Ulčar postala Access Bars praktik. Vso to znanje, ki ga zdaj uporabljam vsakodnevno mi pomaga, da v vsakem dnevu vidim nekaj dobrega. Pa vendar, tega sploh ne iščem. Ko se človek zaveda moči svojega življenja, take stvari kar pridejo.

Veliko ljudi pravi, da je težko, če nimaš cilja v življenju. Osebno se mi zdi težje, če pred sabo vidiš cilj, nimaš pa poguma in moči priti do njega. Ne veš katera pot je prava. Živiš v nekem izgubljenem svetu in tavaš. S pomočjo barsov pa sem dojela bistvo življenja. Ni vedno prva pot prava. Bistvo življenja je, da odkrivaš različne stvari, spoznavaš nove ljudi, se učiš in predvsem, da si UPAŠ! Tako človek osebnostno raste. In potem? Potem ti življenje tisto pravo pot samo nariše! Na to pot pa ti pripelje še iskrene, dobre ljudi, ki te spremljajo in te podpirajo pri vsakem tvojem koraku.

»Ali potrebuje človek sploh še kaj več, da je srečen?«

Barsi so proces. Niso nekaj, kar bi se zgodilo v eni uri, čez noč, v enem tednu,… Čar barsov je ravno ta, da učinkujejo (za)vedno. Z nekaj preprostimi vprašanji in zaupanjem, da lahko dosežem svoje sanje, sem na življenje začela gledati popolnoma drugače.

Ko se danes ozrem nazaj v preteklost se mi nič več ne zdi zapleteno. Vse se zdi tako logično in enostavno. »Neprestano sekiranje, žalost, jeza, obup, nemoč, negotovost, razočaranja in ostala omejevanja – Kaj je že to?«

Velika zahvala pri vsem tem procesu pa gre seveda Sneži in Kaji, ki sta mi predstavili pomen in moč barsov. Z njuno pomočjo sem ugotovila, da je prav vse mogoče, če človek z vprašanji in pogumom išče nove možnosti. HVALA vama za vsak vajin nasmeh, vse vajine pozitivne besede in vso to znanje – predvsem pa hvala, da vsakodnevno z vsemi nami iščeta nove možnosti, da smo voljni prejemati in oddajati to pozitivno energijo!

Torej, če bi tudi vi radi, da je vaš svet obarvan v barve lahkotnega, radostnega in veličastnega, probajte barse. V vaše živjenje bo vstopil optimizem, smeh, upanje, pogum, skratka nova energija in moč za premagovanje ovir, predvsem pa zavedanje, da STE in da LAHKO.

»Kaj je še mogoče in kako je lahko še boljše kot to?«

Eva Križaj