Že dolgo sem zaznavala, da objem lahko zdravi in tudi to doživela od negovalnih, skrbnih ljudeh, predvsem otrok.
A da je v objemu skrita taka moč, si nisem predstavljala niti v najdrznejših sanjah.
Šla sem izreč sožalje prijateljici in družini ob smrti prijateljičine mame. Njena 10-letna hči je bila objokana, obupana, zakrčena v svoji bolečini. Samo objela sem jo, in dekle, ki se sicer ne mara objemati oz. se objema le na daleč 🙂 mi je padla v objem in ostala v njem ne vem koliko časa, 15 minut, pol ure? – ne vem. Čas se je ustavil. Vprašala sem se, kako sem lahko največji doprinos temu dekletu. In sem si rekla, dobro, samo sem in ostanem, dokler bo želela. In ko se je prenehala objemati, je pogledala navzgor, vprašala, kaj se je zgodilo, nasmejala se je, v oči se je vrnil sij. V telo se je vrnilo življenje. Ja, in življenje je kljub vsemu postalo spet lepo.
Čarnica, čarobnost, čudež? Ne vem, kako to imenovati, je nepomembno, pomembno je samo, da je možno.