Izkušnja gospe, ki je prebolela okužbo z virusom Covid 19.
Anja je pogumna oseba, ki je svojo izkušnjo s koronavirusom najprej delila z nami ustno, potem pa je svoje doživljanje zlila na papir.
Naj zapis spodbudi zavedanje med nami, da v času covid-19 obstaja veliko solidarnosti, ljubečih besed in prijaznih dejanj,… In to je neprecenljivo. Vsaka ljubeča malenkost, ki jo namenite sebi ali drugim, šteje!
Kaj, če nam drugačen, širši pogled na bolezen omogoča, da je doživljanje bolezni lažje in okrevanje hitrejše?
Vprašajte se: komu vse ste lahko navdih in prijazna spodbuda danes?
Anja za nas vsekakor je in hvaležni smo ji za ta doprinos.
Nedelja, dan 1:
Zjutraj se zbudim z vročino in bolečinami v sklepih. Komaj vstanem iz postelje. Gripa? Ne, še ni sezona. Koronavirus, covid-19? Nikogar ne poznam, ki bi bil okužen oz. bi zbolel. Nisem bila v rizičnem stiku. Odločim se, da ostanem doma.
Ponedeljek, dan 2:
Vročina, bolečine v sklepih, občutek teže na pljučih, predvsem zadaj. Popoldan pokličem osebno zdravnico, nekaj ur kasneje sem že naročena za odvzem brisa.
Torek, dan 3:
Dopoldan izvem, da sem pozitivna. Kmalu zatem me pokliče osebna zdravnica in se pogovoriva kako naprej. Najmanj 10 dni izolacije (in člani v istem gospodinjstvu v karanteno). V primeru poslabšanja se moram javiti.
Odločila sem se, da bom ravnala odgovorno. Že v torek sem obvestila vse, s katerim sem bila od petka v stiku. Obvestilo sem poslala tudi sostanovalcem v bloku. Covid+ … prva v (širši) družini, v službi, med prijatelji, v bloku. Zanimivo. Glede na naravo dela smo v službi prehitevali z zaščitnimi ukrepi. Tudi splošne ukrepe sem spoštovala. Zato na vprašanje: Kje? nisem iskala odgovora. To vprašanje te namreč drži v spirali in jemlje energijo.
In odzivi drugih: veliko ponujene pomoči. Sem bila pozitivno presenečena.
Če nekdo živi sam (ali pa morajo vsi člani gospodinjstva v karanteno) je lahko v večstanovanjskem objektu izziv ali stiska že redno odnašanje smeti. Ozki, slabo prezračeni hodniki, stiki z drugimi, nekateri so lahko iz ranljivih skupin. Prav pride tudi kaj iz lekarne, pa kakšna malenkost iz trgovine, tržnice. (Še dobro, da sem bila v soboto v trgovini.) Prepoved prehajanja občinskih meja je zmanjšalo možnost pomoči. Kot priseljena v kraj in z mojimi domačimi v drugi občini sem bila resnično vesela srčne pomoči prijateljev tu in sostanovalcev.
Že v nedeljo sem si pomagala z orodji Access Consciousness®. Počutila sem se lahkotneje. V torek nisem več imela bolečin. Tudi teže na pljučih je bilo manj. Vendar je vročina utrujala.
Kaj lahko spremenim ali kaj je potrebno, da bo moje telo zdravo? Poslušala sem telo, izbirala in ponudila. Vsak dan sem bila tudi v vprašanju: Kaj je še mogoče? In v zahtevi: Vesolje pokaži mi nekaj lepega. Očitno sem kreirala tudi naslednje pozornosti: rogljiček, svež kruh, kompletno kosilo, košarica mandarin, … nepričakovano na vrata.
Sobota, dan 7:
Prvi dan brez vročine in brez začetnih simptomov. Kako je lahko še boljše kot to? In potem je bilo vsak dan samo še bolje in brez simptomov.
V torek, dan 10, mi osebna zdravnica zaključi bolniški stalež. V sredo sem lahko šla ven … neprecenljivo. Zavedam se, da moram paziti na druge. Lahko spet vdihnem virus, v drugo bom najverjetneje brez simptomov, vendar sem lahko prenašalka. Samozaščitni ukrepi so pomembni.
Moja bolezen je potekala z blažjimi simptomi. Pri večini je tako. Zato brez panike. Brez strahu.
Ker naše misli, prepričanja oziroma zavedanje kreira našo prihodnost oz. novo realnost sem se v zaključni fazi bolezni vprašala: sem kreirala virus, bolezen?
Ne, virus je med nami in ga ni moč zanikati. Se pa spomnim, da sem v pogovorih z drugimi, ki so bili v strahu, odgovarjala, da se ne bojim, da bom prebolela.
Vsak ima svoje zanimivo stališče. Sem kreirala izkušnjo? Kaj, kje je doprinos moje bolezni? Kaj je prav? Včasih je potrebno obrniti pogled.
Prišla sem do več zavedanja in opazovala svoje telo. Opažam in zaznavam več zavedanja pri drugih, ki sedaj ravnajo bolj odgovorno. So spremenili svoj pogled, odnos. Opažam manj strahu. Smo močnejši od strahu. Prebolimo. Še je prisotna humanost in solidarnost.
Deležna sem bila veliko srčne pomoči in spodbudnih besed. Hvala vsem. Zavedam se, da nisem sama. Delim zgodbo. Doprinos. Lahkoten. Opolnomočam druge. Lahkotno.
Čuvajte sebe in druge. Ostanimo zdravi.
Anja
/ Zapisano je stališče avtorice /